Ena od glavnih vrst ali žanrov zahodne umetnosti. Spoštovanje narave za njih samih in svojo izbiro kot poseben predmet umetnosti pa razmeroma nov pojav. Do sedemnajstega stoletja pokrajina je bila omejena na ozadje slike, ki se ukvarjajo predvsem z verskih, mitoloških ali zgodovinskih predmetov (Zgodovina slikarstvo). Pri delu sedemnajstega stoletja slikarji Claude Lorraine in Nicholas Poussin, ozadju krajine začela prevladovati zgodovina teme, ki so bile navidezni podlaga za delo. Njihova obravnava pokrajine, vendar je zelo stilizirano ali umetno: poskušali Dozivati krajine klasična Grčija in Rim in njihovo delo je postal znan kot klasične krajine. Hkrati nizozemski pokrajini slikarji kot Jacob van Ruysdael so v razvoju veliko bolj naturalistične oblika krajinskega slikarstva, ki temelji na kaj so videli okoli njih. Ko tudi v sedemnajstem stoletju, Francoska Akademija razvrščeni zvrsti umetnosti, dani krajine četrti v vrstnem redu pomembnosti iz pet žanrov. Kljub temu krajinskega slikarstva postajala vse bolj priljubljeno skozi osemnajstega stoletja, čeprav je prevladovala klasična idejo. Devetnajstega stoletja, vendar pa videl izjemen eksplozije naravoslovne pokrajine slikarstva, delno poganja zdi z idejo, da je narava neposredna manifestacija Boga in delno z večjo odtujenost veliko ljudi iz narave z naraščajočo industrializacijo in urbanizacijo. Veliki Britaniji proizvaja dve neporavnanih prispevkov za ta pojav v John Constable in JMW Turner. Taktirko nato prenesejo v Francijo, kjer v rokah impresionisti krajine slikarstvo postal vozila za revolucijo v zahodni slikarstvo (moderne umetnosti) in tradicionalna hierarhija zvrsti propadel.