Hipotezo, da je celinah danes so naenkrat sestavni deli eno velike celine (Šmarje) ali severne celine (Laurasia) ločen z Tetijskega od južni celini (Gondwanaland). Ti sestavni deli nato ločeni in drsela v njihove sedanje lokacije. Original ideja je sledljiv Antonio Snider (1858); znanstvenih dokazov za hipotezo predložili Suess (1900), Taylor (1910), in, zelo bistveno, Wegenerjeva (1929) in du Toit (1937). Pa, dokazov ni bilo dovolj močan za splošno sprejetje dokler Paleomagnetska podatkov na širjenje morskega dna in premik magnetnega pola so bili proizvedeni v poznih 1960-ih. Odkritje Paleomagnetska razlike, je pokazala, da gibanja magnetnega pola, z merjenjem na skalah na eni celini, ne ustrezajo gibanja, kakor določi podobne meritve v še eden kopno. Teorija celin je dodatno okrepilo z odkritjem, da tla oceanov je očitno bila širjenja narazen po materialu, ki prihajajo iz plašč preko sredine oceanskimi hrbti. Teorije celin in ploščo gibi (tektonika) so skoraj identični. Glavni razlika je bila, da nekdanji meni celin sami kot gibljejo, osamljenih blokov. Ta meni kontinentov premakniti kot sestavni del večjih blokov (plošče), ki se stikata in premakniti kot frakcije celote. Razlika pa se je zmanjšala v zadnjih letih z uvedbo teorije ploščo gibanja, hipotezo, da nekatere ali vse blokov so ločeni po regijah iz plastičnega materiala, ki se ne giblje z bloki.